Pridiga, Leichlingen, 25.7.4
Resnica
Druga Mojzesova knjiga 34,6; Resnica kot Božje znamenje
Psalm 25, 10; Resnica kot znak Božjih poti
Psalm 33,4; Božja beseda in delo sta naravnost v resnici.
Psalm 119, 142; Božji zakon je resnica
Psalm 119, 160; Vsota Božje besede je resnica
1 Kor 13, 6; Ljubezen se veseli z resnico.
Jn 9,16; razdor med farizeji zaradi ozdravitve sleporojenega
Psalm 115, 1; Božja slava za njegovo dobroto in resnico
Jozue 24, 14; Resnica kot znak službe
Psalm 26,3; Psalm 86,11; Življenje v Božji resnici
Jn 3, 21; kdor dela resnico, pride k luči.
Jn 4, 23; čaščenje Očeta v duhu in resnici
Jn 8, 32; Resnica osvobaja.
Jn 8, 45; Resnici se ne verjame.
Gal 4, 16; sovražnik, ker govori resnico?
Jn 6, 13; Duh resnice vodi v resnico.
Jn 17, 17; posvečenje po resnici
Jn 18, 38; "Kaj je resnica?"
2 Kor 4, 2; z razodetjem resnice priporočilo za vest drugih
Ef 4, 15; držite se resnice v ljubezni in tako rastite h Kristusu.
Ef 4, 25; Odložite laž, govorite resnico drug drugemu
Ef 6, 14; ledja so prepasana z resnico (duhovni oklep).
1 Tim 2, 4; Vsi bodo rešeni in bodo prišli do spoznanja resnice.
2 Tim 3, 7; Vedno se učimo in nikoli ne pridemo do spoznanja resnice
2 Tim. 4, 4; Bajke namesto resnice
1. Jn 1, 8; Resnica pred nami
1 Janez 3,18; Ljubezen v dejanju in resnici
Jn 1, 14; Jezus, poln milosti in resnice
Jn 1, 17; milost in resnica sta bili dani po Jezusu
Jn 14, 6; Jezus je pot, resnica in življenje.
Jn 14, 7; Sveti Duh kot Duh resnice
Jn 18, 37; Jezusovo poslanstvo je pričevati o resnici
Apd 28, 23; sporočilo se imenuje resnica.
Zakaj to vprašanje?
To vprašanje ljudi še vedno zelo zanima na številnih področjih, na primer v politiki.
Okoli zalivske vojne se je na primer vedno znova pojavljalo vprašanje resnice ali laži:
Ali je imel Husein orožje za množično uničevanje? Ali so ZDA vdrle tja samo iz gospodarskih razlogov? Ali so tajne službe ZDA in Velike Britanije namerno lagale, da bi javno pripravile vojno?
In še danes velja, da je verodostojnost za politika pomembna. Če politika ujamejo pri laži, se mora še vedno odpovedati položaju in se umakniti v drugo vrsto.
Zato se nekateri politiki izogibajo jasnim izjavam, da se to ne bi zgodilo.
Vprašanje resnice je izjemno pomembno tudi v znanosti in raziskavah. Napačno prirejeni rezultati raziskav imajo lahko daljnosežne posledice.
Pri tem je vedno odločilno: kaj je dokazljivo?
Vprašanje dokazljivosti se vedno bolj pojavlja na vseh področjih življenja.
V preteklosti so večinoma verjeli posvetnim in duhovnim avtoritetam.
Če je vladar rekel, da gremo v vojno, so se vsi strinjali. O smiselnosti vojne je bilo le malo dvomov. Vsekakor je bilo v diktatorskih režimih tudi težko imeti in zastopati lastno mnenje.
Tudi na duhovnem področju: kar je duhovnik rekel, je bilo res, o tem ni bilo nobenega dvoma, vsaj ne v zadevah, ki so se nanašale na vero. V nekaterih državah to velja še danes. To sem izkusil pred desetimi leti v romunskih vaseh, kjer je bila beseda lokalnega duhovnika praktično zakon.
Za nas Nemce je ta poslušnost avtoriteti dosegla vrhunec v Tretjem rajhu, kjer je velik del Nemcev resnično verjel v Hitlerja.
Mislim, da smo zaradi naše zgodovine še posebej skeptični in ne želimo videti dokazov, dokler nam nekaj ne povedo.
V znanosti in politiki to nekako deluje, kaj pa, ko govorimo o Bogu?
Boga ne morete dokazati.
Na tem področju vere in religije je vprašanje resnice tako ali tako postalo zelo nepriljubljeno. Večina ljudi to verjetno počne tako kot Pilat, ki se tu pogovarja z Jezusom med njegovim izročanjem: (Jn 18, 37.38)
Pilat mu je rekel: "Torej si kralj?" Jezus je odgovoril: "Ti praviš, da sem kralj. Zato sem se rodil in zato sem prišel na svet, da bi pričeval o resnici. Vsak, ki je v resnici, sliši moj glas .
Pilat mu je rekel: "Kaj je resnica? Ko je to rekel, je spet odšel k Judom in jim rekel: Vnjem ne najdem nobene napake; "
Pilat vpraša: "Kaj je resnica?" in ne čaka na odgovor ter odide.
Tudi danes je enako: kaj je resnica? Vsak pravi nekaj drugega, nihče ne more vedeti. Nočem slišati vašega odgovora. Ali nimajo vsi na nek način prav?
Pilat je bil torej v tem pogledu zelo sodoben človek.
Mislil je, da je Jezus nedolžen, morda celo dober človek, vzornik, kot nekateri pravijo tudi danes, vendar ga ni zanimalo to, kar je Jezus imenoval resnica.
Tudi to je zelo sodobno, kajne?
V današnji dobi dokazljivosti je bolj pomembno vprašanje učinkovitosti, tudi na področju vere. Ali deluje?
In nekako tako je tudi pri nas.
Torej ne gre več za vprašanje: Kaj je pravi nauk? Kako lahko poskrbim, da bom lahko doživljal Boga?
Kaj mi pomaga resnica, če je ne izkusim?
Ali: Kakšen je recept za rast cerkve? Katere metode delujejo?
Nočem slabšalno govoriti o novih idejah. Jezusova Cerkev se mora s svojim načinom deljenja evangelija z okoliškim svetom seveda še naprej razvijati in v nekem smislu iti v korak s časom.
Toda mislim, da vidite težnjo: ne več: Kaj je res?, ampak: Kaj deluje?
Vendar je to vprašanje prav tako staro.
Ko je Jezus ozdravil od rojstva slepega človeka, so se farizeji prepirali, kako naj ravnajo z njim (Jn 9, 16):
"Tedaj so nekateri izmed farizejev rekli: Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote." Drugi pa so rekli: "Kako lahko grešni človek dela taka znamenja?" In med njimi je prišlo do nesoglasij."
Farizeji so si v svoji zgodovini izmislili dodatne zapovedi okoli Svetega pisma in so bili precej strogi tudi glede sobote.
Zdravljenje na soboto je bilo v nasprotju z njihovim naukom, zato je bilo za nekatere od njih preprosto in preprosto napačno.
Toda zdravilo je v osnovi dobra stvar, zato so nekateri drugi mislili, da je delovalo, torej Jezus ne more biti slab človek.
Kateri pogled je pravilen?
Lahko si zelo olajšamo delo in rečemo:
Seveda. Jezusova dejanja so bila dokaz, da Jezus prihaja od Boga, to je očitno po ozdravljenju, kajne?
Obstajajo pa tudi primeri, v katerih kljub dokazani učinkovitosti ostajamo zelo neopazni.
V mislih imam duhovno zdravljenje in zdravljenje, na primer bradavic.
Videl sem resne dokaze, da so takšne prakse res ozdravile nekatere bolezni. Toda v takih primerih me učinkovitost ne prepriča nujno, da so taka ozdravljenja od Boga.
V takih primerih dajemo prednost resnici pred učinkovitostjo.
Zaradi različnih pogledov na doktrinarna vprašanja med skupnostmi ali celo denominacijami je vprašanje resnice postalo zelo nepriljubljeno.
Pred nekaj meseci sem se pogovarjal s svojim starim - protestantskim - stricem, ki ni mogel verjeti, zakaj se Katoliška cerkev še vedno ločuje od protestantskih cerkva. Govoril je o tem, da je Katoliška cerkev na ekumenskem cerkvenem kongresu leta 2003 prepovedala obhajilo.
Nisem mogel razumeti njegove osuplosti. Nekaj časa smo se o tem pogovarjali.
Ne strinjam se z nauki Katoliške cerkve - v mnogih točkah se mi zdijo napačni -, vendar načeloma razumem, da delujejo v skladu s svojimi nauki. V očeh glavnega toka je to morda obsojanja vredno, toda če vedno slediš glavnemu toku, postaneš samovoljen in neuporaben.
Uporaba in življenje osnovnih prepričanj - uporabil bom grdo besedo "temelji" - sta danes postala tako nepriljubljena, da je treba verjeti le v nadnaravno energijo brez spola, da ne bi kje užalili.
Celo v nekaterih tako imenovanih krščanskih cerkvah se znajdemo v težavah, če trdimo, da je Jezus edina resnica in edina pot k Bogu (Jn 14,6).
In če potem rečete, da verjamete, da je Sveto pismo resnično, potem je vsega konec.
Toda ostanimo pri temi "resnica in Sveto pismo".
Ali pa naj raje rečemo, da Sveto pismo vsebuje resnico?
Lahko ga tudi še bolj gladko sperete: Sveto pismo vsebuje božansko in človeško.
Poznam več takih stavkov: (preberite s posebnim poudarkom)
Ne gre za vprašanje, ali so se čudeži zgodili na ta način, saj so avtorji želeli le slikovito poudariti Jezusov pomen.
(Glede na moje potrditvene zapise tudi ni mogoče domnevati, da so se zgodbe o čudežih z Jezusom zares zgodile na ta način).
Nasprotja v Svetem pismu niso problem, ker avtorji niso trdili, da posredujejo natančne informacije.
Sveto pismo nima znanstvenih pretenzij.
itd. itd.
Nekoč sem takšne izjave izbrskal iz spomina.
Na koncu vse te izjave pomenijo, da svetopisemski avtorji včasih resnice niso jemali zelo resno.
Ali je res tako?
Ker imamo Sveto pismo za svoj temelj, ima to vprašanje za nas že zdaj pomembno vlogo.
Ko Sveto pismo govori o Božji besedi, njegovih zapovedih in Jezusovem sporočilu, pogosto govori o resnici:
Na primer v Psalmu 119, katerega tema je Božja beseda:
V. 142:"Tvoja pravičnost je večna pravičnost in tvoj zakon je resnica. "
V. 151:"Blizu si, Jahve, in vse tvoje zapovedi so resnica. "
V. 160;"Vsota tvoje besede je resnica in vsa pravičnost tvoje pravice je večna. "
Navsezadnje to pomeni, da je vse, kar pravi Bog, resnično.
To vključuje zapovedi, obljube, prerokbe itd.
Vse je res.
Jezus je tudi vedno jasno povedal, da je to, kar je oznanjal, resnica.
To je postalo jasno tudi v prej omenjenem pogovoru s Pilatom (Jn 18, 37):
Pilat mu je rekel: "Torej si kralj?" Jezus je odgovoril: "Ti praviš, da sem kralj. Zato sem se rodil in zato sem prišel na svet, da bi pričeval o resnici. Vsak, ki je v resnici, sliši moj glas."
Ali Jn 1, 17.18;
"Zakon je bil namreč dan po Mojzesu, milost in resnica pa sta prišli po Jezusu Kristusu. Boga ni nihče nikoli videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, ga je dal spoznati."
Milost in resnica sta nam bili dani po Jezusu.
To pomeni resnico o Bogu.
Toda ali je celotno Sveto pismo resnično?
Zdi se, da tudi Jezus sam meni, da je Stara zaveza resnična; vsaj nič ne kaže na to, da bi se mu kateri od dogodkov, prenesenih iz Stare zaveze, zdel neresničen ali izmišljena legenda.
Ko nekaj citira, vedno meni, da je to res.
Na primer Elijeva oskrba vdove s čudežno pomnožitvijo moke in olja (Lk 4,25);
" Vresnici pa vam povem, da je bilo v Izraelu veliko vdov v Elijevih dneh, ko so bila nebesa zaprta tri leta in šest mesecev, tako da je po vsej deželi nastopila velika lakota; in k nobeni od njih ni bil poslan Elija, razen v Sarepo v Sidoniji k ženski, vdovi ."
Očitno je, da Jezus domneva, da se je ta dogodek res zgodil.
Vendar so to zaenkrat trditve. Ponovno se pojavi vprašanje dokazljivosti.
Če Sveto pismo samo po sebi pravi, da je resnično, to ne pomeni ničesar.
Kaj pa številna protislovja v Svetem pismu?
Zdi se, da ta "protislovja" vznemirjajo mnoge.
Če v iskalnik vpišete "Sveto pismo, protislovja", se vam prikaže nešteto strani, na katerih se poskuša razrešiti protislovja ali kjer so protislovja navedena.
Na islamskih straneh so očitna protislovja predstavljena kot argument, da je Sveto pismo v primerjavi s Koranom ponarejeno. Vendar so v Koranu še veliko hujša nasprotja.
Kaj storiti s takšnimi "protislovji"?
Zagotovo lahko nekako razložite vsa protislovja, a nekatera se zdijo privlečena za lase, kajne?
Vzemimo kakšen primer: konec Judovega izdajalca.
Matej 27, 5 pravi, da se je obesil.
V Apostolskih delih 1,18 piše, da je padel z glavo in se razlomil na dvoje.
To bi lahko razložili tako, da se je morda vrv pretrgala, ko je bila obešena, ali da je padla z vrvi, ko je bila prerezana in razlomljena na dva dela.
Nobena od teh možnosti ne zveni posebej verodostojno, vendar bi lahko bila.
Takšne razlage pa za kritike Svetega pisma še zdaleč niso dovolj verjetne.
Rad bi vam opisal izkušnjo in utemeljil, zakaj je Sveto pismo kljub navideznim protislovjem resnično.
Pred mnogimi leti sem še vedno delal v Bonnu.
Tam sem programiral v programskem sistemu, imenovanem Delphi, in izmenjeval informacije z drugimi programerji prek internetne novičarske skupine. Takšna novičarska skupina je primerljiva s forumom, kjer lahko nekaj napišete, nekdo drug pa se na to pisno odzove. To včasih privede do pravih pisnih razprav.
Moj takratni šef je bil nekoliko zaskrbljen glede varnostnih vprašanj in je zagotovil le en računalnik, ki ga je bilo mogoče uporabljati za dostop do interneta. Ta računalnik ni bil povezan z nobenim drugim računalnikom v naši pisarni.
Če sem hotel prebrati nekaj v novičarski skupini ali napisati sporočilo, sem moral zapustiti službeni računalnik in oditi v drugo pisarno, v internetni računalnik.
Zdaj je nekdo v novičarski skupini postavil vprašanje, na katerega sem lahko delno odgovoril.
To sem storil in napisal, da je preostalo rešitev mogoče najti v Delphijevi spletni pomoči (to morda poznate, okno pomoči se odpre s tipko F1). Napisal sem tudi, da na tem računalniku nimam dostopa do spletne pomoči, kar je bilo res.
Malo pozneje sem naletel na zelo zanimivo vprašanje. Začel sem odgovarjati nanj, vendar sem nato potreboval informacije iz spletne pomoči programa Delphi. Ker je bilo tudi to vprašanje zame zelo zanimivo, sem šel do svojega delovnega računalnika - v drugi pisarniški sobi - kjer sem programiral, in poiskal spletno pomoč. Nato sem s spletne pomoči na disketo kopiral odlomek besedila, se z disketo vrnil k internetnemu računalniku v drugi sobi in to besedilo s spletne pomoči kopiral v svoj odgovor.
Kako je to zdaj videti za nekoga, ki bere v novičarski skupini?
Najprej rečem, da nimam dostopa do spletne pomoči Delphija, nato pa v poznejši objavi kopiram besedilo iz spletne pomoči.
To je protislovje. Ali sem lagal? Ne, vendar je tako videti.
Dobronamerni ljudje bi lahko domnevali, da sem napeljal kabel, da bi s službenega računalnika dostopal do interneta. Vendar to ni res.
Od zunaj je težko ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo.
Samo jaz vem, kako razrešiti to protislovje, ker sem bil tam. In zdaj to veste tudi vi.
Ko pogledate svoje življenje, se bodo nekatera dejanja zunanjim opazovalcem zagotovo zdela protislovna, saj ne poznajo vsega ozadja.
Sveto pismo med drugim poroča o tem, kako ljudje živijo z Bogom. Sveto pismo pogosto poroča z vidika človeka.
Po mojem mnenju bi bilo zelo čudno, če se nekatere stvari ne bi zdele protislovne. V knjigi ne moreš vedno navesti vsega ozadja dogodka, tako da bi bilo vse vedno jasno. To sploh ni mogoče.
Ob tolikšnem številu dogodkov, ki so se prenašali, morajo vedno obstajati dogodki, ki se zdijo protislovni in jih je mogoče razrešiti le s precej neverjetnimi razlagami; prav tako neverjetnimi, kot sem včasih tekal z disketo od enega računalnika do drugega, da bi odgovoril na neko vprašanje.
Če povzamemo vprašanje "Ali je Sveto pismo resnično?":
Sveto pismo je resnično.
Nekatera izročila v Svetem pismu se nam neizogibno zdijo protislovja, saj ne moremo vedno poznati vseh ozadij.
Nekatera navidezna protislovja je lahko razložiti, nekatera je zelo težko razložiti, nekatera pa je nemogoče razložiti, saj jih lahko razložijo le tisti, ki so bili tam.
Ne moremo dokazati, da je Sveto pismo resnično, vendar tudi ne moremo dokazati nasprotnega.
Verjamem, da nikogar ni mogoče narediti za kristjana z verodostojnimi argumenti.
Nekoč sem imel učenca, ki me je poučeval, in dal sem mu knjigo Petra Hahna.
Pozneje mi je povedal, da je bilo vse skupaj zelo dobro argumentirano, vendar ga ta argumentacija nikakor ni pritegnila. Ni mu bilo pomembno, ali je to res ali ne.
Tu se kaže duh časa, da je učinkovitost pomembnejša od resnice.
Jezus je govoril o svojem pričevanju resnice in v njem je ta resnica postala učinkovita. Svoje pridiganje je tudi živel.
Morda je moja pridiga doslej izpadla nekoliko slabše v primerjavi resnice in učinkovitosti.
Učinkovitost je seveda pomembna. Vera brez učinkovitosti (Jak 2,17) je sama po sebi mrtva in zato neuporabna.
Če nekaj verjamete, da je res, a tega ne živite, potem to nima smisla.
Kakšne posledice ima za nas dejstvo, da je to, kar nam Bog govori v Svetem pismu, resnično?
Če je to res, potem se lahko načeloma zanesemo na Sveto pismo, ne glede na to, kaj o Svetem pismu pravi duh časa ali mainstream.
Vredno je živeti po njem.
Na koncu bi rad na kratko navedel in komentiral nekaj svetopisemskih odlomkov o tej točki "doslednosti resnice".
Psalm 86,11:"Nauči me, Jahve, svoje poti, hodil bom po tvoji resnici, naj se moje srce boji tvojega imena. "
To pomeni, da mora Božja resnica sijati tudi v našem življenju in da moramo živeti življenje v resnici.
Jozue 24,14;"Zdaj pa se bojte Jahveja in mu služite v popolnosti in resnici."
Resnica mora določati našo službo in naše življenje.
Včasih se pojavi nasprotje med resnico in ljubeznijo; tako pravi Sveto pismo.
Ef 4,15;"toda v ljubezni se držimo resnice in v vsem rastemo v tistega, ki je glava, v Kristusa."
1.Jn 3,18;"Otroci, ne ljubimo v besedi in jeziku, ampak v dejanju in resnici. "
Seveda ni vedno lahko povedati resnice, ne da bi ranili, toda če se uskladimo z Jezusom, bomo vedno lahko bolje rešili ta konflikt.
Tudi Jezus je vedno govoril resnico.
Jn 4, 24;"Bog je duh in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici. "
Tudi naše bogoslužje, ki vključuje tudi nedeljsko bogoslužje, mora potekati v duhu in resnici, in sicer s strani vseh sodelujočih.
Na koncu pa še psalmski verz, ki povzema najpomembnejšo posledico Božje resnice:
Psalm 115, 1;"Ne nam, Jahve, ne nam, ampak svojemu imenu daj slavo zaradi svoje dobrote, zaradi svoje resnice!"
AMEN