Uvod
Začenja se božični čas, advent, in tema, ki me je pritegnila prejšnji teden, ko sem bral Sveto pismo, se morda ne bo ujemala s tem časom.
Ali pa morda je.
V božičnem času se vse pogosteje srečujemo z različnimi sorodniki, včasih pa to ne gre brez napetosti. In morda bo razmislek o današnjem svetopisemskem besedilu pripomogel k temu, da bodo stvari v nekaterih situacijah manj napete. Morda s tem nimate težav.
Svetopisemsko besedilo je Matej 23, kjer Jezus močno kritizira farizeje, tako imenovane krike gorja. Besedilo pravzaprav govori o toksičnem vedenju in o tem bi rada razmislila z vami.
Na začetku sem želel prebrati opredelitev toksičnega vedenja, vendar na Wikipediji ni članka o tem.
Mislim, da poznate besedo "strupen". Pomeni "strupen" ali "škodljiv" in verjetno izvira iz stare grščine. "tò tóxon" pomeni nekaj podobnega kot "lok", ki so ga grški borci uporabljali kot orožje. "Toxikòn phármakon" je bil takrat strup, v katerega so bojevniki namakali konice puščic.
In to je lahko zelo presenetljiva podoba, saj vas toksično vedenje lahko zadene kot zastrupljena puščica.
Glavna težava strupenega vedenja pa je, da ga običajno opazimo pri drugi osebi. Danes bi se rad z vami poglobil v te žalostne klice, saj Jezus podrobno opisuje to strupeno vedenje farizejev.
Izraz "vedenje" je treba razumeti nekoliko širše; tu bi lahko uporabili novo nemško besedo "miselnost", tj. temeljni način razmišljanja in delovanja v življenju. Morda bi bil primeren tudi izraz "miselnost".
Kaj storiti
Začenjam z Matejevim evangelijem 23:1-4; NL
Mislim, da je to precej očitna izjava: "Držite se tega, kar pravijo, vendar jim ne sledite."
Morda je tu na misel prišel tudi pregovor "pridigaj vodo, pij vino".
Neredko se zgodi, da druge ocenjujemo strožje, kot ocenjujemo svoje vedenje. Podobno izjavo najdemo v Mateju 7:3; NL
Težava je v tem, da običajno mislite, da nimate žarka v očesu, ker ga ne vidite.
To toksično vedenje lahko spremenimo, če se zavedamo, da vemo le malo. V 1 Korinčanom 13,9 Lutrov prevod lepo pravi: "Uporabniško znanje je deljeno.
Vemo malo in žarek v očesu simbolizira veliko, česar ne vemo.
Tu najdemo še bolj strupeno vedenje: "ne storite niti najmanj, da bi si olajšali bremena". To se mi zdi zelo razlagalen prevod, saj drugi prevodi pravijo, da se teh bremen niti s prstom ne dotaknejo.
Toda strupeno vedenje je jasno. Drugi potrebuje pritisk, absolutno!
Morda primer iz politike: Ne vem, ali ste spremljali razpravo o dohodku državljanov. CDU je že od samega začetka pripisovala velik pomen možnosti sankcij. Vlada je zahtevala šestmesečno obdobje zaupanja, ki je bilo zdaj razveljavljeno. Samega sklepa ne morem presojati, se mi pa zdi nenavadno, da nekateri poslanci načeloma ne zaupajo prejemnikom socialne pomoči, zase pa zahtevajo precej lepe pavšalne dodatke poleg plače, za katere deloma ni treba ničesar dokazati. Za pisarniško opremo je na voljo enkratni pavšalni znesek v višini 12.000 evrov, obstaja pa tudi mesečni pavšalni znesek v višini štiri in pol tisoč evrov, ki ga poslanci lahko porabijo brez kakršnih koli dokazil. Obstajajo tudi drugi dodatki, za nekatere je treba predložiti dokazila, vendar se mi zdijo ti zneski precej neresni, nato pa zahtevajo sankcije, nadzor in pritisk.
Zato svetujem veliko previdnost, ko ljudje zahtevajo pritisk za druge.
V tem odlomku sem opazil še eno strupeno vedenje. Jezus pravi: "Držite se tega, kar pravijo."
Pogosto ne poslušamo ljudi, ki se obnašajo kot kreteni, čeprav imajo morda v nekaterih točkah prav.
Menim, da je treba tudi pri izjavah takšnih ljudi ravnati tako: "Vse preizkusite in ohranite, kar je dobro."
Seveda je to zelo težko in tega ne želite storiti, vendar je to znak zrelega razmišljanja, če izjave presojate racionalno.
Vprašanje statusa
Preidimo k naslednjemu poglavju (v. 5-12):
Aplavz in priznanje kot gonilna sila kakršnega koli vedenja sta zagotovo strupena.
Priznanje in aplavz sta v redu, a če je to osrednji motiv za delovanje, je to slabo. Nato ji podredite pomembnejše stvari. Morda začneš ljudem govoriti tisto, kar želijo slišati, da bi še naprej dobival aplavz, morda začneš kovati načrte, da bi bil še naprej v ospredju pred drugimi.
Mislim, da je razumsko gledano vsem jasno, da je takšno vedenje nezdravo.
Razmislimo nekoliko širše. Začne se z:
"Vse, kar počnejo, počnejo le navzven."
Na misel mi je prišel stavek "Kaj si bodo ljudje mislili!". To presega aplavz in priznanje.
Koliko prostora v svojem življenju namenjate temu stavku: "Kaj si bodo ljudje mislili!"? Na kateri točki postane strupena?
Pogosto sem slišal, da je med člani svobodnih cerkva strah, da jih bodo zamenjali za sekto. Zato je zelo pomembno, da sodelujemo v vseh ekumenskih dejavnostih. "Kaj naj si ljudje mislijo!"
Seveda lahko sodelujete pri ekumenskih dejavnostih, če menite, da so smiselne.
Kako je na primer zavzeti stališče do nekaterih družbenih vprašanj? Na primer, splav? Seveda je pomembno, da je na voljo pomoč, obstajajo posebni primeri, ko je življenje matere ogroženo, itd., vendar so ljudje od samega začetka. Splav je narobe. "Toda kaj naj bi si ljudje mislili!"
Seveda ne gre za to, da bi ljudi poniževal, glasba je prijazna v jeziku, avtoritativna v vsebini, vendar ostaja vprašanje: "Kaj naj si ljudje mislijo!" Kdaj postane strupena?
Vrnimo se k priznanju. Nikogar ne imenujte za svojega učitelja, očeta ali učitelja. To je seveda nekoliko nenavadno besedilo. Če bi bil vajenec, bi seveda svojega mojstra imenoval mojster, tudi svojega očeta imenujem oče, v času šolanja pa sem imel opravka z ljudmi, ki jih še danes imenujem učitelji.
Ne vem, kdo to besedilo prevede do zadnje besede. Nekoč sem poznal Jehovovo pričo, ki jo je njen mladi sin klical po imenu. Vendar ga nikoli nisem vprašal, ali je to povezano s tem odlomkom iz Svetega pisma, ampak sem samo domneval.
Tudi moji otroci me kličejo oče, kar se mi zdaj ne zdi slabo.
Mislim, da gre za uporabo teh izrazov v kontekstu nadvlade in superiornosti, kot so ju razumeli in živeli farizeji. V 11. poglavju piše, da mora največji med njimi služiti drugim.
Jezus tu predstavi perspektivo: Kaj koristi drugemu? Služiti pomeni delati tisto, kar koristi drugemu.
Brez tega pogleda na to, kaj koristi drugemu, postaneta prevlada in nadvlada strupeni. V nekaterih primerih se je težko dogovoriti, kaj koristi drugemu, kar seveda otežuje delo.
Drugo mnenje
Pojdimo k naslednjim vrsticam (v. 13-15):
Kot lahko tukaj jasno vidite, je bil Jezus Kristus lahko tudi jezen. Stal je nasproti ljudem in v živo opazoval, kaj je povzročilo njihovo vedenje.
Na to želim gledati nekoliko bolj brez čustev, saj zdaj nimam nikogar neposredno pred seboj.
Evangelij je bil moteč že na začetku. Ni vam treba narediti vsega prav, lahko svojo krivdo prinesete Bogu in pred seboj sprejmete, da ste krivi, ter postanete svobodni po Jezusu Kristusu.
To je seveda neprijetno za ljudi, ki želijo natančno določiti, kaj bi človek moral in česa ne bi smel početi.
To velja tudi na splošno: kadar se ljudje, ki upoštevajo številna pravila, jezijo na tiste, ki živijo bolj svobodno in z malo pravili, gre za toksično vedenje.
Ne razumite me narobe, mislim, da so pravila v osnovi dobra. Vendar se morate držati pravil, ki se vam zdijo smiselna in koristna.
Če se ga držite samo zato, ker se ga držijo drugi, potem hitro pridete na to pot: če se ga držim jaz, se ga mora držati tudi drugi! Potem se razvije nekakšna zavist do pravil, ki je vsekakor strupena.
Poleg tega besedilo govori tudi o tem, kdo določa, kaj je resnica. Gre tudi za to, da bi morali drugi nujno sprejeti to resnico brez zadržkov.
Prepričan sem, da imamo kristjani eno samo resnico, evangelij, ki je dobro povzet v Apostolski veroizpovedi. Osebno v njem še vedno pogrešam resnico Svetega pisma, sicer pa mislim, da je to resnica, s katero se lahko in bi se morali strinjati vsi kristjani.
Vse, kar je poleg tega: kako jo uresničujemo v praksi, katera pravila se nam zdijo dobra za vsakdanje življenje, kako živeti svojo vero na zelo praktičen način? S tem se moramo spopasti s svojim omejenim spoznavanjem in omejenim znanjem. Na poti smo s svojo nepopolnostjo, pogosto se motimo, včasih napačno razumemo Sveto pismo, vendar zaupamo v Jezusa Kristusa.
Ko postanemo arogantni in mislimo, da vedno in o vsem točno vemo, to prav tako postane strupeno.
Napačen odnos vodi do napačnega poučevanja
Pojdimo k naslednjemu poglavju (v. 16-22):
Ne želim se spuščati v podrobnosti, vendar je jasno eno osnovno pravilo:
Če mislite, da imate resnico, boste na koncu govorili neumnosti.
To bi moralo biti za zdaj dovolj za ta oddelek.
Kaj je bistveno?
V. 23.24
To je vznemirljivo vprašanje: kaj je bistveno in kaj ne?
Farizeji so na primer, ko so za jed vzeli začimbo, kot je peteršilj, desetino prinesli v tempelj. To je bil velik strošek in kdo je imel korist od tega, da je v tempelj prinesel nekaj drobtin peteršilja.
Pravičnost, usmiljenje in vera so pomembni. Če tega ne upoštevate, postane pravzaprav vsako vedenje toksično. Desetina je seveda v redu, vendar je ta majhnost brez prave drže v vsakem primeru strupena.
Notranjost in zunanjost
V. 25-28
Težava je očitno v pomanjkanju samorefleksije. Jaz sem dober in s tem ni težav, tako so mislili o sebi. Toda Jezus pogleda globlje in tu razkrije resničnost.
Vsake toliko časa morate biti pripravljeni razmisliti o svojem odnosu in vedenju, svoje napake predstaviti Bogu in biti pripravljeni na spremembo, sicer imate v svojem življenju še en vir strupenega vedenja.
No, nikoli nisem...
Preidimo k zadnjemu odlomku, ki ga obravnavamo danes (v. 29-31):
"Jaz pa nikoli ne bi...", to je strupeno razmišljanje. Podobno je, ko strogo ocenjujete vedenje ljudi v diktaturah. Od daleč vsi mislijo, da so uporniki.
Zavedajmo se svoje šibkosti, ranljivosti in skušnjav. Potrebujemo Jezusa Kristusa, s katerim se lahko spoprimemo z vsakdanjim življenjem, s katerim lahko preživimo težke situacije in h kateremu lahko vedno pridemo.
Povzetek
Na koncu bom še enkrat na kratko navedel posamezne točke:
- Ne ravnajo v skladu s tem, kar vas učijo.
- Seveda je narobe pričakovati, da bodo drugi naredili več kot oni sami (splinter bar).
- Tudi to, da je pritisk na druge v osnovi dober, je strupeno.
- Vendar vseeno preverite vse in ohranite dobro.
- Vprašanje statusa
- Aplavz in priznanje ne smeta biti gonilna sila delovanja.
- "Kaj naj si ljudje mislijo!" Koliko nas ta stavek določa?
- Potrebujemo pogled na to, kaj koristi drugemu.
- Drugo mnenje
- Evangelij je resničen, je brezplačen in je za mnoge moteč.
- Pri uporabi in uresničevanju evangelija pa ponižno hodimo s svojim nepopolnim znanjem, vendar zaupamo v Jezusa Kristusa.
- Upoštevanje pravil samo zato, ker to počnejo vsi, ni dobro. Zavist je strupena.
- Če mislite, da imate resnico, boste na koncu govorili neumnosti.
- Kaj je bistveno? Pravičnost, usmiljenje in vera so pomembni. Če tega ni, postane vse strupeno, zlasti malenkostno vedenje.
- Notranjost in zunanjost: Ni pomembno, kako smo videti navzven, vedno moramo razmišljati o sebi, priti k Jezusu, da bo naša notranjost čista.
- "Jaz pa nikoli ne bi..." je precej arogantno in tudi strupeno. Zavedajmo se svoje šibkosti in se vedno znova vračajmo k Jezusu Kristusu.